Stavek, ki ga presenetljivo veliko ljudi izreče z veliko prepričanja – in z osupljivo malo znanja.
Ne.
Hranjenje golobov ni povsod prepovedano. Če takšne ureditve sploh obstajajo, jih določajo mesta in občine. Različno, pogosto protislovno, velikokrat politično motivirano. Vsekakor pa ne gre za nekaj naravno danega.
Kljub temu obstajajo ljudje, ki dobesedno zahtevajo uvedbo prepovedi hranjenja.
Pri tem se pogosto spregleda bistveno dejstvo:
Mestni golobi so zapuščene (verwilderte) domače živali.
Vzredil jih je človek, jih uporabljal, jih naredil odvisne od ljudi – nato pa jih prepustil samim sebi.
Splošna prepoved hranjenja živali, ki jih je človek najprej udomačil in nato zapustil, z vidika zaščite živali ni vzdržna. S stališča pravic živali takšne prepovedi sploh ne bi bilo mogoče uveljaviti.
Če torej takšna prepoved obstaja, ima izključno ustavno-pravne in upravno-pravne razloge.
Gre za absurd, ki si ga nekateri očitno skušajo »olepšati«?!
Še vedno se trdovratno ohranja tudi mit, da so golobi požiralci smeti, vsejedci.
Niso.
Golobi so zrnorojede živali. Njihov prebavni sistem je prilagojen semenom in žitu.
Če jih hranimo primerno njihovi vrsti, so bolj zdravi. In da – tudi njihov iztrebek je takrat drugačen.
Hkrati se ljudje zgražajo nad umazanijo na balkonih ali avtomobilih,
kot da tam zunaj ne bi bilo nešteto drugih vrst ptic, ki prav tako puščajo sledi.
Kosi, vrabci, vrane, galebi – a le golob postane projekcijska tarča.
Posebej absurdno postane, ko se malo razgledamo:
skoraj vsaka mestna zelenica je posejana s pasjimi iztrebki. Večjimi, bolj smrdečimi, higiensko bistveno bolj problematičnimi.
Pa vendar velja: psi sodijo zraven.
Kar mnogi pozabljajo:
Tudi golobi so sodili zraven.
Stoletja dolgo. Kot domače živali, kot pismonoše, kot vzrejeni spremljevalci človeka.
In še nekaj se rado potiska v ozadje:
narava je bila tu pred mestom.
Živali so te prostore naseljevale dolgo, preden so jih prekrili beton, asfalt in steklo.
Mesto ni izključno človeški prostor, v katerega se živali »zmotijo«.
Je prostor, ki smo ga zgradili sredi obstoječih življenjskih okolij. Da niti ne omenjamo dejstva, da je človek golobe sam udomačil.
Danes se pritoževati nad tem, da golob gruli ali da je viden,
medtem ko so gradbeni hrup, bleščeče luči in stalni hrup sprejeti kot normalni,
je izjemen paradoks.
To doživljam zelo konkretno na travnati površini v bližini mojega naselja.
Ko tam odgovorno hranim – pest ali dve zrnja, nič ne ostane ležati – bi človek mislil, da v tem ni nobenega konflikta.
A pogosto že zadošča, da nekdo stopi k oknu.
Jata panično odleti.
Kot da bi že samo opazovanje pomenilo kazen.
Včasih imam občutek, kot da bi se vrnil v nek drug čas.
Zavese se premikajo. Pogledi za steklom.
Vzdušje nezaupanja, tihega ovaduštva.
Pretresljivo. Resnično.
In potem – povsem tiho – obstaja tudi nasprotje.
Pred kratkim je prišel starejši gospod z majhno prozorno vrečko, v kateri so bila zrna.
Mirno. Samoumevno. Brez drame.
Prijatelj golobov. Kako sem se ga razveselila! Takoj sem se mu zahvalila.
Včasih zadošča že eden, da pokaže:
da gre tudi drugače.
Besedilo: Leela la Loona
foto: DonCha
